Ste vedeli, da kar 70 % neuspehov pri uvozu iz Kitajske izvira iz napačne uporabe Incoterms pogojev? Ta številka kaže, kako ključno je razumevanje mednarodnih trgovinskih pravil za vsako podjetje, ki želi uspešno poslovati na globalnem trgu.
Nepravilno izbran ali nepravilno razumljen Incoterms pogoj lahko pomeni večtisoč evrov dodatnih stroškov, zamude pri dostavi in zaplete pri carinjenju. V tem članku bomo razkrili, kateri pogoji so najbolj primerni za uvoz iz Kitajske, zakaj so tako pomembni in kako lahko z njihovo pravilno uporabo optimizirate svoje poslovanje.
Kaj so Incoterms in zakaj so ključni pri uvozu iz Kitajske
Incoterms (International Commercial Terms) so mednarodno priznani trgovinski pogoji, ki določajo odgovornosti kupca in prodajalca pri mednarodnih transakcijah, zlasti glede stroškov, prehoda tveganj ter obveznosti glede prevoza in carinjenja blaga.
Pri uvozu iz Kitajske so ti pogoji ključni, saj napačna izbira lahko povzroči nepredvidene stroške, zamude ali celo izgubo blaga. V kontekstu poslovanja s Kitajsko, kjer pogosto sodelujemo s partnerji, ki imajo različno razumevanje logistike in carinskih postopkov, je pravilna uporaba Incoterms bistvena za zmanjšanje nesporazumov.
Na primer, napačna uporaba pogoja EXW lahko pomeni, da mora kupec že v izhodišču prevzeti odgovornost za nakladanje blaga v tovarni, čeprav ni fizično prisoten na Kitajskem, kar predstavlja operativno tveganje in dodatne stroške prevoza (v povprečju 8–15 % vrednosti pošiljke).
Nasprotno pa pogoj CIF vključuje prevoz in zavarovanje do pristanišča v Sloveniji, a pogosto skrije visoke lokalne stroške v kitajskih pristaniščih, ki jih mora kupec kljub vsemu plačati.
Zaradi raznolikih scenarijev in kompleksnosti logističnih verig je temeljito razumevanje Incoterms ključnega pomena za vsako podjetje, ki se ukvarja z uvozom iz Kitajske, saj omogoča optimizacijo stroškov, obvladovanje tveganj in pravočasno dostavo.
Najpogosteje uporabljeni Incoterms pogoji pri poslovanju s Kitajsko
Pri poslovanju z dobavitelji iz Kitajske se najpogosteje uporabljajo pogoji FOB (Free On Board), CIF (Cost, Insurance and Freight), EXW (Ex Works) in vse pogosteje tudi DDP (Delivered Duty Paid).
Vsak od teh pogojev prenaša drugačno stopnjo odgovornosti in stroškov na kupca, zato je njihova pravilna uporaba ključna za uspešno in donosno mednarodno trgovanje.
FOB je priljubljen predvsem zato, ker omogoča kupcu več nadzora nad ladijskim prevozom, saj se tveganje in stroški prenesejo na kupca, ko je blago naloženo na ladjo v kitajskem pristanišču.
To omogoča boljše upravljanje z zavarovanji in usklajevanje dobavnih rokov, kar je pomembno pri večjih pošiljkah, kjer je optimizacija transporta bistvena.
Po drugi strani je CIF pogost med manj izkušenimi uvozniki, saj vključuje stroške prevoza in osnovnega zavarovanja do pristanišča, a pogosto skriva dodatne lokalne stroške, ki jih dobavitelji ne razkrijejo vnaprej.
Te lahko predstavljajo tudi do 20 % skupnih stroškov transakcije. EXW in DDP se uporabljata v posebnih primerih – prvi, kadar ima kupec lasten logistični sistem na Kitajskem, drugi pa, kadar želi preprosto dostavo na vrata brez dodatnih postopkov. Pravilna izbira pogoja vpliva na čas dostave, obvladovanje tveganj in končno ceno izdelka.
Kakšna je razlika med FOB in CIF pri kitajskih dobaviteljih
Razlika med pogoji FOB (Free On Board) in CIF (Cost, Insurance and Freight) pri kitajskih dobaviteljih je pogosto napačno razumljena, kar lahko povzroči znatne dodatne stroške in zmedo pri uvozu. Pri FOB dobavitelj poskrbi za izvozno carinjenje in naloži blago na ladjo v izbranem kitajskem pristanišču, nato pa se tveganje in stroški prenesejo na kupca.
To pomeni, da ima kupec popoln nadzor nad ladijskim prevozom, izbiro špediterja, zavarovanja ter posledično večjo preglednost nad celotno dobavno verigo.
Nasprotno CIF vključuje stroške prevoza in osnovnega zavarovanja do pristanišča v ciljni državi, vendar ne vključuje stroškov po prihodu, kot so razkladanje, lokalno posredništvo in carinjenje. Ti t. i. skriti stroški CIF pogoja lahko znašajo tudi med 10 in 25 % skupne vrednosti pošiljke, odvisno od pristanišča in dogovora z ladjarskimi agenti.
Čeprav se CIF zdi na prvi pogled enostavnejši, je pogosto manj transparenten in zmanjšuje pogajalsko moč uvoznika. Poleg tega kitajski dobavitelji pri CIF pogosto izberejo najcenejše, ne pa nujno najzanesljivejše načine ladijskega prevoza, kar povečuje tveganje za zamude in dodatne stroške ob dostavi.
Kdaj uporabiti EXW pri uvozu iz Kitajske
Pogoj EXW (Ex Works) pomeni, da kupec prevzame skoraj vso odgovornost za transport, tveganja in stroške od trenutka, ko je blago pripravljeno na prevzem pri dobavitelju na Kitajskem. Dobavitelj ni dolžan naložiti blaga na prevozno sredstvo ali izvesti izvoznega carinjenja, kar pomeni, da mora kupec sam poskrbeti za vse postopke od tovarniških vrat naprej.
To je lahko primerno za podjetja, ki imajo izkušeno logistično ekipo, zaupanja vrednega špediterja na Kitajskem in popoln nadzor nad celotno dobavno verigo.
Vendar se EXW pogosto napačno uporablja pri uvozu iz Kitajske, saj mnogi kitajski dobavitelji niso seznanjeni z dejstvom, da pri tem pogoju niso dolžni izvesti izvoznega carinjenja, kar lahko povzroči zaplete in dodatne stroške.
Če kupec nima lokalne podpore na Kitajskem, lahko upravljanje prevzema blaga neposredno iz tovarne postane logistično zapleteno, saj vključuje usklajevanje prevoza, carine in rokov.
Poleg tega lahko lokalni stroški za prevoz iz tovarne do pristanišča narastejo tudi na do 10 % vrednosti pošiljke, kar bistveno vpliva na končno ceno.
Zato je EXW primeren predvsem za zelo izkušene uvoznike, ki dobro razumejo delovanje kitajskega trga in imajo razvito logistično infrastrukturo.
Prednosti in tveganja uporabe DDP pogoja pri uvozu iz Kitajske
Pogoj DDP (Delivered Duty Paid) pomeni, da dobavitelj nosi vso odgovornost za dostavo blaga na dogovorjeno mesto v ciljni državi, vključno z izvoznimi in uvoznimi carinskimi postopki, plačilom dajatev ter vsemi stroški prevoza in zavarovanja.
Na prvi pogled se zdi to idealna rešitev za kupca, saj omogoča največje udobje in minimalno administrativno breme, kar je še posebej privlačno za manj izkušena podjetja, ki šele vstopajo na mednarodne trge. Pri uvozu iz Kitajske pa ima uporaba DDP pogoja tudi pomembna tveganja.
Kitajski dobavitelji pogosto nimajo ustreznega znanja o carinskih postopkih v Sloveniji ali EU, zato lahko pride do nepravilnega obračuna dajatev, zamud pri carinjenju ali celo do zadržanja blaga na meji.
Prav tako dobavitelji pogosto uporabljajo posrednike za izvedbo DDP, kar lahko poveča stroške in zmanjša preglednost – ti skriti stroški lahko dosežejo tudi 15–20 % končne vrednosti blaga. Poleg tega kupec nima nadzora nad izbiro špediterjev, pogostostjo pošiljk ali kakovostjo zavarovanja.
Kljub prednostim, kot so poenostavljen postopek in manjše operativno tveganje, je pri DDP nujna skrbna preverba zmožnosti dobavitelja, saj napačna izvedba lahko povzroči znatne poslovne zaplete.
Kako izbrati pravi Incoterms glede na vaš logistični model in izkušnje
Izbira ustreznega Incoterms pogoja je tesno povezana z vašim logističnim modelom, operativnimi zmožnostmi in izkušnjami pri mednarodnem trgovanju. Podjetja, ki imajo lastno logistično infrastrukturo ali sodelujejo z zanesljivimi špediterji, pogosto izberejo pogoje, kot je FOB, saj omogoča večji nadzor nad prevozom, zavarovanjem in celotnim tokom blaga.
Nasprotno pa manj izkušeni uvozniki ali tisti, ki se ne želijo ukvarjati s carinskimi postopki, pogosteje posežejo po pogojih, kot sta CIF ali DDP, kjer večino odgovornosti prevzame dobavitelj.
Ključno je, da podjetje razume, katere faze v dobavni verigi lahko učinkovito nadzira in katere mora prepustiti zunanjemu partnerju.
Če se na primer uporablja EXW, mora biti podjetje sposobno organizirati prevzem blaga neposredno iz tovarne, kar vključuje tudi izvozno carinjenje, logistiko do pristanišča in prevoz v ciljno državo.
Napačna ocena lastnih sposobnosti lahko privede do nepotrebnih zamud in dodatnih stroškov, ki v povprečju zvišajo stroškovno osnovo za 10–18 %.
Prava izbira Incoterms torej ni univerzalna, temveč mora temeljiti na celoviti analizi zmožnosti podjetja, vrste blaga in zanesljivosti dobavitelja.
Kako preveriti, ali je dobavitelj razumel in pravilno uporabil Incoterms
Preverjanje, ali je dobavitelj pravilno razumel in uporabil izbrani Incoterms pogoj, je ključno za uspešno izvedbo uvozne transakcije. Eden od najpogostejših vzrokov za težave pri mednarodnem trgovanju je napačna razlaga odgovornosti, ki jih določa posamezen Incoterms.
To se pogosto zgodi, kadar se v pogodbah zgolj omeni pogoj, kot je FOB, brez jasne opredelitve pristanišča, ali kadar dobavitelj pri EXW ne upošteva, da ni dolžan naložiti blaga na prevozno sredstvo. Prvi korak pri preverjanju je natančna specifikacija Incoterms pogoja v pogodbi, vključno z ustrezno lokacijo (npr. FOB Shanghai Incoterms 2020), saj šele takšna formulacija zagotavlja pravno veljavno razmejitev obveznosti.
Drugi korak je komunikacija z dobaviteljem in preverjanje njegove razlage pogojev – morebitna razhajanja je treba razjasniti pred podpisom pogodbe. Koristno je tudi, da uvoznik pridobi pisno potrditev, kateri stroški in naloge so vključeni v ceno.
Če obstajajo dvomi, lahko že vnaprej zahtevate dokumentacijo, kot so booking confirmation, export clearance potrdila ali zavarovalne police, kar omogoča nadzor nad izvajanjem dogovorjenega Incoterms pogoja. Napake pri razumevanju lahko vodijo v nepričakovane stroške ali pravne spore, zato je preventivni nadzor nujen del profesionalnega uvoznega procesa.
Kako Incoterms vplivajo na ceno, carine in čas dobave
Izbira ustreznega Incoterms pogoja ima neposreden vpliv na skupno ceno izdelkov, višino uvoznih dajatev in časovno učinkovitost dostave. Pri pogojih, kjer kupec prevzame večji del odgovornosti, kot na primer FOB ali EXW, ima več možnosti za optimizacijo stroškov prevoza in zavarovanja, kar lahko vodi do znižanja logističnih stroškov tudi za 12–20 %, še posebej pri večjih pošiljkah.
V teh primerih pa kupec nosi tudi odgovornost za usklajevanje carinskih postopkov in obvladovanje tveganj, kar lahko vpliva na časovno točnost dobave, če logistični partnerji niso učinkoviti.
Po drugi strani pa pogoji, kot sta CIF ali DDP, prinašajo več predvidljivosti glede končne cene, a pogosto skrivajo dodatne stroške, ki se pojavijo v fazi razkladanja ali carinjenja, in jih kupec običajno ne more vnaprej predvideti.
To močno otežuje kontrolling izdelkov, saj je težje natančno izračunati končno nabavno vrednost, kar vpliva na marže, oblikovanje cen in poslovne odločitve. Poleg tega napačna izbira pogoja lahko povzroči zamude pri prevozu ali zaplete pri uvozu, kar vpliva na zaloge in zanesljivost oskrbovalne verige.
Zato je ustrezna opredelitev Incoterms ključni element pri finančnem načrtovanju in kontroli stroškov v mednarodnem poslovanju.
Primeri iz prakse: Napačna izbira Incoterms in kako se ji izogniti
V praksi napačna izbira Incoterms pogoja pogosto vodi do resnih poslovnih posledic, ki jih podjetja zaznajo šele po tem, ko pride do zamud, dodatnih stroškov ali celo zadržanja blaga na carini. Eden izmed pogostih primerov se pojavi, ko podjetje sklene pogodbo s kitajskim dobaviteljem pod pogoji CIF, pričakuje pa, da bo vse stroške do prejema blaga pokril dobavitelj.
Ob prihodu v pristanišče se izkaže, da CIF ne vključuje stroškov razkladanja, lokalne manipulacije ali posredniških storitev, kar lahko pomeni dodatne izdatke v višini 10–25 % vrednosti blaga, ki jih podjetje ni načrtovalo v kalkulaciji.
Drugi primer vključuje uporabo EXW, kjer podjetje iz Evrope pričakuje, da bo dobavitelj opravil izvozno carinjenje, česar pa po definiciji Incoterms ni dolžan storiti.
Posledica je bila večdnevna zamuda in dodatni stroški zaradi angažiranja lokalnega agenta.
V obeh primerih bi pravilna izbira pogojev in natančno poznavanje konkretnih obveznosti lahko preprečila izgube.
Za izogibanje takšnim napakam je ključno, da se vsaka transakcija sklene z jasno navedbo Incoterms pogoja, vključno z lokacijo in letnico veljavne različice, ter da se vnaprej preveri,
kako dobavitelj razume in namerava izvesti posamezne logistične korake.
Najbolj priporočeni Incoterms za slovenska podjetja pri uvozu iz Kitajske
Za slovenska podjetja, ki uvažajo iz Kitajske, so najbolj priporočeni Incoterms pogoji tisti, ki omogočajo optimalno ravnovesje med nadzorom nad prevozom, stroški in tveganji. V praksi se kot najprimernejši pogosto izkažejo FOB in CIF.
FOB omogoča podjetjem, da prevzamejo odgovornost šele, ko je blago naloženo na ladjo v kitajskem pristanišču, kar zagotavlja večjo preglednost in možnost izbire zanesljivega prevoznika ter zavarovanja. Po drugi strani CIF nudi večjo enostavnost, saj dobavitelj krije stroške prevoza in osnovnega zavarovanja do pristanišča, kar je primerno za manj izkušene uvoznike ali manjše količine.
V določenih primerih, zlasti pri dobro razviti logistični infrastrukturi in partnerjih na Kitajskem, je smiselno razmisliti o EXW, ki omogoča največjo kontrolo, a zahteva več znanja in koordinacije.
Za podjetja, ki želijo poenostaviti celoten postopek in zmanjšati administrativno breme, je lahko DDP primerna izbira, čeprav je povezana z višjimi stroški in tveganji zaradi odvisnosti od dobavitelja. Ključno je, da vsak kupec oceni svoje logistične zmogljivosti, izkušnje in specifične potrebe ter izbere Incoterms, ki mu omogočajo učinkovito upravljanje stroškov, časovnih rokov in tveganj pri uvozu iz Kitajske.
Pravilna izbira Incoterms pogojev je ključna za uspešen uvoz iz Kitajske, saj neposredno vpliva na stroške, tveganja in učinkovitost dobavne verige. Za slovenska podjetja so najpogosteje priporočeni pogoji FOB in CIF, ki zagotavljata ravnovesje med nadzorom in enostavnostjo.
Pomembno je, da vsak uvoznik natančno oceni svoje logistične zmogljivosti in izkušnje ter izbere pogoj, ki najbolje ustreza njegovim potrebam. S tem se lahko izognemo nepotrebnim stroškom, zamudam in zapletom ter zagotovimo nemoteno poslovanje na globalnem trgu.
Preverite še:
Kakšna je carina na uvoz blaga iz Kitajske [in posebnosti pri carinjenju kitajskih izdelkov]
Kako poteka uvoz blaga iz Kitajske [in kako se obračuna DDV]
Poslovni sejmi na Kitajskem: Kdaj, zakaj in kako obiskati pravi sejem za vaš posel